Podlage za pripravo izobraževalnih programov

Izobraževalni programi poklicnega in strokovnega izobraževanja, po katerih se pridobi javno veljavna izobrazba, se oblikujejo na podlagi Zakona o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (16/07 – uradno prečiščeno besedilo, 36/08, 58/09, 64/09 – popr. in 65/09 – popr.), Zakona o poklicnem in strokovnem izobraževanju (2006), Izhodišč za pripravo izobraževalnih programov nižjega in srednjega poklicnega ter srednjega strokovnega izobraževanja (Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje, 2001) ter na podlagi metodološkega priročnika Kurikul na nacionalni in šolski ravni v poklicnem  in strokovnem izobraževanju (Center RS za poklicno izobraževanje, 2006).

Cilji programske prenove izhajajo iz zakonske zahteve po urejanju poklicnega in strokovnega izobraževanja na načelih socialnega partnerstva ter skupni odgovornosti države, delodajalcev, delojemalcev za poklicno in strokovno izobraževanje.

Vsebinska priprava izobraževalnih programov temelji na  poklicnih standardih, ki imajo podlago v Zakonu o nacionalnih poklicnih kvalifikacijah št. 81/2000 (Spremembe: Ur.l. RS, št. 55/2003, 83/2003-, 118/2006, 1/2007, 85/2009).

Poklicni standard določa vsebino poklicne kvalifikacije na določeni ravni zahtevnosti, opredeljuje potrebna znanja, spretnosti ter splošne in poklicne zmožnosti, ki jih mora posameznik pridobiti. Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje  določi za katere poklicne standarde se oblikuje izobraževalni program. Izobraževalni program je oblikovan praviloma na več poklicnih standardih.

Izhodišča za pripravo izobraževalnih programov opredeljujejo minimalni izobrazbeni standard ter razmerje med obsegom splošne in strokovne izobrazbe. Najpomembnejši del Izhodišč predstavlja opredelitev strukture posameznih predmetnikov programov na posamezni stopnji zahtevnosti.

Naziv izobraževalnega programa je praviloma tudi naziv poklicne in strokovne izobrazbe, ki ga pridobi kdor je program končal. Iz naziva poklicne in strokovne izobrazbe izhaja, da se je posameznik s končanim izobraževanjem usposobil za vse poklice, ki so uvrščeni v ustrezno skupino poklicev, za katere je bil izobraževalni program pripravljen.

Sestavine izobraževalnih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja so določene z Zakonom o organizaciji in financiranju.

Bistvene novosti, prenovljenih izobraževalnih programov so:

Odpiranje kurikula

Strokovni svet RS za poklicno in strokovno izobraževanje na nacionalni ravni določi v povprečju 80% vsebine oz. ciljev programa.  Razliko v skladu s poklicnim standardom določijo šole  v sodelovanju z gospodarskimi združenji oz. s socialnimi partnerji  in lokalnim okoljem. Na tak način se odpira prostor za zadovoljevanje specifičnih izobraževalnih potreb gospodarstva in regionalnega okolja.

Povezanost teorije in prakse

Splošna znanja so pomembna sestavina poklicne kvalifikacije,  ki se v povezavi  s strokovno teorijo in praktičnim izobraževanjem povezujejo v  logično in vsebinsko zaokrožene celote / strokovne module.

Modularizacija  programov

pomeni premik od predmetnega k problemsko zasnovanim programom. Modul je programska enota izobraževalnih programov poklicnega in strokovnega izobraževanja, v katerih se strokovno teoretična znanja, praktične veščine, splošna znanja in kompetence povezujejo v zaokroženo celoto ciljev in vsebin. Moduli so opredeljeni na osnovi analize poklicnih standardov, ključnih, generičnih in poklicno specifičnih kompetenc.

Moduli so obvezni in obvezno izbirni ter prosto izbirni.

Temeljni moduli obsegajo temeljna strokovno teoretična in praktična znanja in generične kompetence za določeno področje.

Obvezno izbirni moduli so določeni na podlagi meril izbirnosti, koliko modulov mora posameznik izbrati, da pridobi naziv poklicne izobrazbe, kar pomeni, da se posameznik usposobi za dva ali več poklicnih standardov.

Prosto izbirne module pa ponudi šola v odprtem delu kurikula.

Kompetenčni pristop

zagotavlja večjo povezanost znanja in odmik od predmetne razdrobljenosti programov. Gre za koncept kurikularnega načrtovanja, v katerem opredeljujemo kompetence  kot razvijajoče se in izkazane zmožnosti posameznika, ki mu omogočajo, da učinkovito in etično deluje  v kompleksnih, spreminjajočih okoliščinah v poklicu ter v širšem družbenem in osebnem življenju. Kompetence v poklicnem standardu se po analizi prenesejo v kurikul kot učni izidi, ki se preverjajo in ocenjujejo tako v procesu izvajanja pouka kot ob zaključku izobraževanja.

Kreditni sistem

 je dogovorjeni nabirno-prenosni sistem v poklicnem in strokovnem izobraževanju.

Izobraževalni programi so ovrednoteni s kreditnimi točkami. Kreditna točka je po zakonu o poklicnem in strokovnem izobraževanju merska enota za vrednotenje vseh oblik dela, ki ga mora opraviti povprečen dijak za  doseganje ciljev izobraževalnega programa (ZPSI – Ul. 79/2006). Z eno kreditno točko  se ovrednoti 25 ur izobraževalnega dela .

Praktično usposabljanje pri delodajalcu

Izobraževanje v naravnih delovnih razmerah je sestavni del vsakega izobraževalnega programa poklicnega in strokovnega izobraževanja. Za razvoj in dvig kakovosti celotnega poklicnega izobraževanja je razvoj socialnega partnerstva, kjer  izvajanje praktičnega izobraževanja temelji na reševanju problemov  v realnem delovnem okolju. Pogoj za kvaliteto praktičnega usposabljanja je dobro sodelovanje šole in delodajalcev.

Avtonomija šol pri načrtovanju in izvajanju izvedbenega kurikula

Priprava izobraževalnega programa strokovnega in poklicnega izobraževanja se pripravi na nacionalni ravni skladno z ZOFI, ZPSI, Izhodišči in smernicami EU.

Izobraževalni program na nacionalni ravni sestavljajo:

• splošni del,
• posebni del,
• priloge k programu: katalogi znanj za strokovne module in izpitni katalogi

Izobraževalni program na ravni šole pripravi vsaka šola posebej. To je  tako imenovani izvedbeni kurikul, ki ga vsaka šola  napiše na podlagi nacionalnega kuruikula, upoštevaje potrebe regionalnega okolja.  

Jelka Drobne, višja svetovalka področja I
Vodja oddelka za kurikul in svetovanje