|
|
Izobraževanje in trg dela
Delo za znanje — znanje za delo
Človeški kapital je neprecenljiva vrednota vsake države. Zanj se načrtuje, razvija, udejanja vse, kar je del narodnega gospodarstva. Skrb za razvoj tega kapitala je prednostna naloga politike in je del strateških načrtov države. Načrtovanje razvoja kot nenehen proces mora v upoštevati vpetost izobraževanja in usposabljanja v širše, spreminjajoče se družbeno okolje, pri čemer se opira na raven razvoja gospodarstva, ki po svojih kazalnikih oblikuje potrebe po stopnji in vrsti izobrazbe ali usposobljenosti zaposlenih.
Izobraževanje in trg dela sta nujno povezani dejavnosti nacionalnega in lokalnega pomena. Ugotavljanje potreb po kadrih in skrb za zagotavljanje ustrezno izobraženih in usposobljenih kadrov v podjetjih in ustanovah ustvarja ustrezen odziv trga dela. S svojim povpraševanjem po kadrih podjetja in ustanove kreirajo odprti trg dela. Strateški načrti na ravni države temu povpraševanju sledijo z ustrezno izobraževalno in zaposlitveno politiko in strategijo zagotavljanja kadrov. Kadar gre za neskladje med povpraševanjem po delovni sili in ponudbo le-te, nujno sledijo ukrepi za uravnoteženje.
Ponudbo na odprtem trgu dela pa soustvarjajo tudi državljani s svojimi željami po doseganju osebnih in poklicnih ciljev, zato se v današnjem času srečujemo z drugim fenomenom – človeški kapital se razvija hitreje, pogosto ne oziraje se na realne potrebe trga dela. Srečujemo se s fenomenom preizobraženosti v odnosu do potreb trga dela. V tej situaciji so nujne spremembe strategije razvoja v smislu večjega spodbujanja razvoja gospodarstva, ki bo v svoje produkte sposobno vgraditi dovolj visoko strokovnih in splošnih znanj, da bo lahko sprejelo ponudbo izobražene in usposobljene delovne sile. Procesi globalizacije gospodarstva in prost pretok delovne sile problem neskladja omilijo. Skrbno načrtovana narodnogospodarska strategija poskrbi, da se prekine tok t.i. bega možganov, saj bi le-ta dolgoročno še nadalje siromašil razvoj domačega gospodarstva.
Obstoj in razvoj vsake gospodarske dejavnosti je odvisen od skrbi za razvoj materialne osnove dela in človeških virov. Kadar menedžmenti v podjetjih in ustanovah skrbi za inovativnost in razvoj dejavnosti posvečajo premalo pozornosti, ker jih k temu sili nuja po doseganju količinskih planov proizvodnje in storitev, se to (prej ali kasneje, vendar vedno) odraža v težavah, ki lahko podjetja pahnejo v propad.
Dolgoročni plani razvoja podjetij in ustanov zahtevajo enakovredno plane razvoja materialne osnove kot tudi plane razvoja njihovih človeških virov, za zviševanje njihovih poklicnih kompetenc in kompetenc za uspešno vodenje svojih življenjskih nalog tudi izven delovnega mesta. Pomembno je, da posamezniki zvišujejo raven znanja, urijo spretnosti in razvijajo svoje sposobnosti za uspešno opravljanje nalog v vseh svojih življenjskih vlogah, saj se le z življenjem zadovoljni delavci lahko v kar največji meri posvetijo delu v podjetjih.
Cilj vsake države je seveda čim višje razvito gospodarstvo, čim višja raven zaposlenosti, dosežena čim višja raven izobrazbene strukture prebivalcev. Lizbonska strategija v osnovi zahteva prav to povezavo, saj je osnovno načelo in rdeča nit strategije opredelitev vizije razvoja Evropske unije: EU naj do leta 2010 postane najbolj konkurenčno in dinamično, na znanju zasnovano gospodarstvo na svetu, sposobno trajnostne gospodarske rasti, z več in boljšimi delovnimi mesti in večjo socialno povezanostjo. Ta vizija EU je hkrati tudi vizija za vsako državo članico.
Strategija temelji na treh sklopih:
Močnejše gospodarstvo kreira večje in boljše zaposlovanje. Inovacije so motor gospodarskih sprememb, znanje pa je ključni element, ki mu zagotavlja konkurenčnost (učeče se gospodarstvo).
Oseba za
stike: |
|
